Naprave so veliki napredek, saj se je prvič v zgodovini zgodilo, da nekateri ljudje z neozdravljivimi boleznimi lahko vidijo.
V zadnjih desetih letih je dosežen velik napredek v zdravljenju bolezni mrežnice (retine), tega občutljivega „filmskega platna“, ki prekriva notranjost našega očesa in sliko po vidnem živcu pošilja v možgane.Pravkar sem se vrnil z letošnjega srečanja Ameriškega združenja retinalnih specialistov, ki je potekala v San Franciscu. Sem imel zadovoljstvo, pogovarjati se z dr. Markom Hamayunom, ki je pravkar postal predsednik združenja. Dr. Hamayun je konstruiral prvi „elektronski čip“ ali elektronsko mrežnico, ki se vgrajuje ljudem, ki so izgubili vid zaradi dedne bolezni retinopatija pigmentosa.
Pri tej bolezni sta center za vid v možganih in vidni živec ohranjena, vendar je mrežnica izgubila funkcijo, ker so fotoreceptorji propadli. Fotoreceptorji v normalnih okoliščinah predstavljajo celice, občutljive na svetlobo, ki proizvajajo električne signale, ko so osvetljeni in stimulirajo živčne nitke, na katerih ležijo.
Elektronski čip se vgrajuje v očesno ozadje in stimulira živčne nitke očesnega živca namesto fotoreceptorjev, ki jih je bolezen poškodovala. Majhne električne diode ustvarjajo električno energijo. Odvisno, katere diode so nadražene, ustvarja se slika oblik in obrisov in se pošilja v možgane, ker so živčne nitke tudi organizirane, tako, da vsaka prenaša določeno točko slike.
Elektronski čip je lahko stimuliran na dva načina. Neposredna stimulacija se doseže s stimulacijo neposredne slike, ki vstopa v oko in pade na fotoobčutljive diode. Posreden način stimulacije se doseže z nošenjem očal z vgrajeno kamero. Slika iz kamere se brezžično prenaša na čip, ki s pomočjo električnih diod stimulira živčne nitke. Neposredni način je naravnejši, zahteva popolno prozornost roženice, leče in steklovine, da bi slika lahko stimulirala diode. Pri posrednem načinu prozornost ni pomembna, ker sliko ustvarja kamera. Do zdaj je odobrena samo uporaba posrednega čipa, ki se imenuje Argus II.
Naprave so veliki napredek, saj se je prvič v zgodovini zgodilo, da nekateri ljudje z neozdravljivimi boleznimi lahko vidijo. Seveda, je treba poudariti, da je vid, ki se trenutno lahko dobi na ta način zelo skromen: vidijo se obrisi in silhuete, ampak tudi takšen vid slepi osebi omogoča varnejše gibanje.
Treba je tudi poudariti, da se naprava trenutno vgrajuje samo osebam, ki so izgubile vid zaradi retinopatije pigmentosa. Še vedno ni možna vgraditev naprave osebam, ki imajo poškodovan očesni živec, ker je sliko treba prenesti do centra za vid v možganih. Ampak dela se na napravi, ki bi direktno dražila center v možganih, da bi se premostil bolni živec.
Trenutno je vgraditev čipa možna le v nekaj držav na svetu, naprava je zelo draga in stane približno 120 tisoč ameriških dolarjev.
doc. dr. sc. Ratimir Lazić, voditelj Oddelka za mrežnico
