Keratokonus

Kaj je keratokonus?

Keratokonus je najpogostejša degenerativna sprememba roženice, ki jo karakterizira nevnetno napredno progresivnim stanjšanjem roženice, ki dobiva konusno obliko. Prizadene oko ene osebe na dva tisoč prebivalcev, pogosteje moške kot ženske. Nastaja pri vseh populacijah po vsem svetu, čeprav je pogostejše pri nekih etničnih skupinah.

Točen vzrok za keratokonus še ni znan, vendar se šteje, da je povezan s slabo encimsko aktivnostjo znotraj roženice. Ugotovljena je tudi genetska predispozicija, ker se pogosteje javlja v družinah, kjer je že bil diagnosticiran keratokonus. Progresija keratokonusa je hitrejša pri pacientih z Downovim sindromom. Šteje se, da bolest bolečinat običajno prizadene obe očesi, čeprav ima po navadi eno bolj izraženo progresijo bolezni. Običajno najbolj napreduje v mladostniškem obdobju, nato se stabilizira (čeprav to ni pravilo).

Kakšni so simptomi bolezni?

Najpogosteje pride do enostranskega zmanjšanja vidne ostrine zaradi napredne miopije in astigmatizma, ki postaja iregularen. Glavni znaki so: osrednje in paracentralno stanjšanje strome roženice (ki dobiva konusno obliko).   

Metode zdravljenja:

Zdravljenje blagih in srednje težkih primerov keratokonusa je v nošenju očal in poltrdih ali trdih kontaktnih leč in redno spremljanje progresije bolezni.   Za progresivne oblike bolezni   svetujemo cross linking metodo. Bolniki, ki dobro prenašajo leče, so pogosto zadovoljni s svojim vidom, medtem, ko so bolniki z napredovanim stadijem keratokonusa, tisti, ki ne morejo nositi leč, vidna ostrina pa je nižja od 30 % in bolniki z izrazitim stanjšanjem roženice kandidati za kirurgijo roženice. Če je prišlo do dekompenzacije roženice in je nepovratno izgubila svojo prozornost, je perforativna transplantacija roženice edina metoda izbora za te bolnike.   Najboljše tehnike, ki se uporabljajo za diagnostiko in spremljanje poteka bolezni,   so OCT-optična koherentna tomografija prednjega očesnega dela in Pentacam- kompjuterizirana kornealna topografija. 

Crosslinking (fototerapija abnormalnosti strukture roženice)

Crosslinking je poseg, čigav cilj je povečati stopnjo mreženja ali povezovanja kolagena v roženico, da bi se v roženici ponovno vzpostavila zadovoljiva stabilnost in se na ta način upočasnilo napredovanje keratokonusa. Poudarek je na besedi upočasniti, ker se postopek v svetu uporablja okoli 20 let, tako, da še vedno ne obstaja časovni odmik, da bi lahko trdili, da crosslinking zagotovo ustavi keratokonus. Glede na dosedanje izkušnje pri 5 pacientih, ki so imeli poseg, eden je prišel do presaditve roženice.
 
Osebe, ki se jim priporoča crosslinking so pacienti s keratokonusom, čigava debelina roženice ni manjša kot 390 mikronov, pacienti, čigava roženica je bistra in brez brazgotin, vrednosti strmega meridijana roženice so maksimalno 58 dioptrij, vidna ostrina z očali pa je lahko 0,9 ali nižja. Pacienti z drugimi bolezni roženice in nosečnice, niso kandidati za crosslinking.

Poseg crosslinking traja okoli 2 uri. Opravi se s pomočjo anestetika v obliki kapljic za oči in je neboleč. S špatulo se odstrani površni sloj roženice oziroma njen epitelij. Potem se roženica obdeluje z visokimi dozami vitamina B2 v obliki goste tekočine, ki se imenuje Riboflavin in traja od 20 do 30 minut. Vloga riboflavina je večnamenska. Najprej okrepi roženico, vendar je prav tako pomembno, da zaščiti globlje segmente očesa pred UV žarki, s katerimi se oko obdeluje pozneje. Na koncu se roženica obdeluje z UV svetlobo skozi naslednje pol ure in odmorom vsakih pet minut. Svetilka se samodejno izklopi in v odmoru, ki traja dve minuti, se spet kapa Riboflavin, ki z UV žarki ima nalogo, okrepiti roženico. Po končanem posegu se na roženico aplicira mehka kontaktna leča, ki v očesu ostane 4 do 7 dni. Pacient dobi lokalno terapijo v obliki kortikosteroidnih kapljic, ki jih uporablja dva meseca. Dan po posegu pacient lahko ima občutek hude bolečine, na kaj je opozorjen.
 
Opisani poseg pripada t. i. dresdenskemu protokolu. Dejanski rezultati po crosslinkingu se ocenjujejo 6 do 12 mesecev po posegu pri odraslih, pri otrocih je potrebno do 24 mesecev. Pacient lahko po okrevanju nadaljuje z nošenjem kontaktnih leč, pogosto so to leče z istimi parametri kot pred crosslinkingom.