V pogojih s pridušeno svetlobo delovanje očesnih mišic je večje in se pogosto pojavlja občutek zamegljenega vida, draženja očesa in vek, glavobola, bolečin v vratu, včasih tudi občutka slabosti.
Večino otrok, ki jih starši ujamejo, da berejo v mraku ali pod svetilko opozorijo, da bodo pokvarili oči in morali nositi očala zaradi slabe navade. Vendar, to ni znanstveno potrjeno. Pri branju v mraku ali šibkejši svetlobi lahko občutimo utrujenost oči, ki traja kratko, običajno, dokler se ne sprostimo, ampak ne povzroči trajnih poškodb očesa.Predpostavlja se, da se utrujenost oči pri branju v mraku pojavlja zato, ker oči dobijo zmešane signale. Namreč, naše oko je popoln mali fotoaparat, ki se prilagaja količini svetlobe in oddaljenosti predmeta, ki ga gledamo, da bi slika bila jasnejša in da bi jasnejši impuls odšel v možgane. Večinoma se tega ne zavedamo, pravzaprav sploh se ne zavedamo, da se nekaj dogaja. Ko beremo, treba je, da naš vid bo izjemno oster ter se refleksno dogaja nekaj sprememb v očesu, da bi se svetloba pripeljala v točko najjasnejšega vida, rumeno pego, na kateri so celice, ki se imenujejo čepki.
Zenice se zožijo, naravna leča se izboči zahvaljujoč kontrakciji mišic v očesu. Ko smo v pogojih pridušene svetlobe, dogajajo se nasprotne spremembe od teh – zenice se širijo, naravna leča se sprosti, da bi lahko več svetlobe prišlo do celic na periferiji mrežnice, ki so občutljivejše za gledanje v mraku (čepki). Zato pri branju v mraku očesa dobita dva navzkrižna nareka in nobene funkcije ne morejo narediti v celoti. Razen tega v pogojih pridušene svetlobe kontrast med celicami in črkami je manjši, kaj naredi dodatni napor. Zato je delovanje mišic očesa večje in niso pogosti občutki zamegljenega vida, draženja očesa in vek, glavobola, bolečin v vratu, včasih tudi slabega počutja. Po počitju simptomi izginejo brez trajnih posledic.
V nekaterih primerih branje v mraku je pripeljano v zvezo z zvišano nevarnostjo za razvoj kratkovidnosti pri otrocih in adolescentih. Čeprav je ta teorija nekaj časa bila popularna in razlog razprav in raziskovanj, splošno je sprejeto mnenje večine raziskovalcev, da je kratkovidnost genetično pogojena. Čeprav je po različnih raziskovanjih genetika odgovorna za 85-100% kratkovidnosti, ni treba popolnoma ignorirati tudi faktorjev okolja.
Torej, ko beremo, priporoča se zagotoviti dovolj razsvetljave, čim več je možno dnevne svetlobe. Če pa imamo svetilko, je boljše, da nimamo samo enega izvira svetlobe, ki je neposredno usmerjen v knjigo. Lažje bomo brali, če je kontrast manjši oz. če imamo pridušeno svetlobo v prostoru plus dodatni močnejši izvir, ki osvetljuje knjigo, ki jo beremo. Zato je najboljše pogovarjati se z našim najstnikom in se zmeniti, da skrivnostno branje pod blazino ni najboljša rešitev.
doc. dr. sc. Ivana Mravičić, spec. oftalmolog, voditeljica Oddelka za otroške bolezni
