Strah ima velike oči

Zakaj, ko nas je strah, močnejše odpiramo oči?
Ali obstaja fobija pred gledanjem?
Kako se imenuje strah pred stikom z očmi?

Predstavite si situacijo, pogovarjate se z osebo, ki nenadoma utihne, potem široko odpre oči in pogleda za vami. Kakšna bo vaša reakcija? Zagotovo boste obrnili glavo nazaj, da bi izvedli, zakaj ima takšen začudeni pogled.

Daniel Lee, študent Univerze v Torotnu, je analiziral, zakaj, ko smo prestrašeni, odpiramo oči tako široko, da „obrvi bodo do stropa“? Ali nam tak izraz obraza in videz oči izboljšujeta vid?
Po rezultatih študije, ki sta ju objavila Daniel Lee in Anam Anderson, sta zaključila, da ko smo prestrašeni, se naše oči odpirajo več, kot je to normalno, in tako širimo svoje vidno polje. Gre za obrambni mehanizem, da boljše detektiramo stvari, ki nas obkrožujejo, boljše opazujemo potencialne nevarnosti in se pravočasno zaščitimo. Do širjenja zenic pride tudi zato, da bi naše oči opazile več svetlobe in informacij iz zunanjega sveta.  
Kot se pokazalo v naši zamišljeni situaciji, ki jo potrjuje tudi študija, takšna reakcija nam omogoča, ne samo boljšo ocenitev okolja, temveč je tudi opozorilo osebam, ki so v našem okolju. Torej, gre za socialno komunikacijo.

Kaj pa s strahom pred neposrednim stikom z očmi?

Mogoče ste se že pogovarjali z ljudmi, ki težko ali nikakor ne vzpostavljajo stika z očmi, skrenejo pogled stran, ali ko vas gledajo, preferirajo donji del obraza, samo da ne gledajo neposredno v oči.
Najprej nam pade na pamet, da gre za sramežljivce, nekdo pa bi lahko pomislil, da so to nekulturne osebe. Takšno vedenje lahko signalizira vrsto fobije t. im. omatofobijo. Fobija je strah pred živim ali neživim objektom, ki nima racionalne pojasnitve, kot je npr. strah pred pajki. Domneva je, da so ljudje, ki imajo omatofobijo, bili priča očesni travmi nekatere osebe, pogosto pa je fobija tudi povezana samo z določeno barvo oči.
Ko govorimo o strahu, ki je v zvezi z očmi, je treba omeniti tudi optofobijo, kaj v prevodu iz grščine pomeni strah pred gledanjem. Osebe, ki trpijo zaradi te motnje, imajo patološki strah pred odpiranjem oči v ključnih trenutkih. Odgovor je lahko dobra rešitev v določenih okoliščinah, kot na primer pri gledanju strašljivk, ko se prestrašimo in zapremo oči, da ne bi videli, kaj se bo zgodilo. Ali obstajajo druge situacije, v katerih zapiranje oči ne bo rešilo naših problemov. Takšno vedenje se pojavlja pri noju, ki zabije glavo v pesek, ko se znajde v nevarnosti.

Na koncu je resnica, da so oči ogledalo duše in skupaj z mimično muskulaturo jasno pokazujejo emocije, brez da oseba spregovori ene same besede. V vsakdanjem delu s pacienti zdravniki so se že zdavnaj naučili prepoznati tiste, ki so v strahu, kako po specifičnem načinu hoje, drži telesa tudi po izrazu njihovih oči.
Iz svojih večletnih izkušenj sem opazil, da je strah pred izgubo vida eden izmed največjih strahov, ki jih človek lahko doživi. Strah v bistvu ni negativen pojav, temveč zelo pogosto dober zaveznik, ki nas hitro pripelje do oftalmološke ordinacije. Z očmi, kot tudi z našim celotnim zdravjem, je treba postopati odgovorno in če opazimo sumljive spremembe, obiščimo zdravnika.
Zdravje je najdražje, kaj imamo, čustvo vida pa je eden izmed največjih daril. Skrbimo zanje kot za oči v glavi!

dr. Mirko Ratković